Sedi, prosim te! Rad bi, da prah v naju dvignem. Viharen najin odziv je v skodelici črne kave napisan. Vzpetine, padci, zavijanje vetra grozeče. Zagotovo v okusu, tujca sva postala,
dva v divjini, davne topline, zase vsak v svojem mraku ogenj goji.
Čas še zvoni, naj določi vsak , ena dva, tri leta živiva v kakšnem blišču želiva.
Naj ljubezen za vogalom pustiva.
Izrečenega, žal polno, kar ne zasluživa.
Da nama moč, borbo ust, dolgočasja ne rabiva.
Greva goreče naprej,
isto pot z robidami, s trnji, trmasto , polno žalne slovesnosti, to ne želiva.
Prosim, spijeva kavo, oprosti, bi sladko?
Se kasneje bova še pogovorila. Da, če nocoj pod isto streho spiva, morda jutri zajtrk isti zaželiva.

faeq