Ko se ogenj razplamti, v krošnje bora jezo sprosti,
za sabo samo pepel pusti.
Gozd v črnini žalosti nemočno leži.
Seme upanja se iz storža razprši, v upanju, da dež njegove otroke ohladi, v objem objokane zemlje, ki jih z ljubeznijo tesno drži.
Od solz lahko čudeže naredi,
cvetoči svet pričara, raj z vsem, živim ustvarja.
Življenje spet ima prav, le nji za pohlepnega človeka ni žal.
Ni poduka, da bi ga izučilo, da v tem svetu lahko vse živo bi srečno živelo.
Žal samo le eden je naš dom,
ne moremo biti v njem edini,
zagotovo sami, nemogoče, da preživimo.

faeq