se je otreslo oblakov.
Popadali so na greben Gorjancev.

Čemijo utrujeni vojaki.
Nevidna, pozabljena
vojska brez generala,
ujeta v niti,
ki jih drugi brez usmiljenja zategujejo.
Prah pomešan z znojem in strahom
jim megli pogled kot siva mrena.
Ne iščejo se v ogledalih,
ne v somrakih dneva.
More so vedno težje,
upognile so jim ramena.
V nočeh brez spanca
zaman hlastajo za okusi doma.

Nebo pa ...
vedno je nekje brez oblakov.

nada pecavar