V svojem svetu si vse to, in tudi ono,
vse, karkoli pač si zaželiš;
s pesmimi si svojimi zgradila dvorec
pravljični, v katerem zdaj živiš.
In mnogi so obiskovalci tvoji,
deležni delčka tvojega sveta,
zgrajenega iz sanj, ljubezni,
ki deliš jo njim in naokrog.

Ime je tvoje stvarno v tem in onem svetu
in velika tvoje je pesnitve moč,
ko govoriš o senčni sreči,
minulih časih, kateri so ostali tam,
kjer si v sebi našla zavetišče
pred vsem, kar je in ni v realnem svetu,
ki ne dopušča v bistvu teh spominov,
ko počasi, zagotovo tonejo v pozabo
pod silo vplivov odtujenega sveta.

Govoriš mi, da je vse v redu,
na portalu izpisano je tvoje ime.
In v očeh da hraniš moč pogleda,
ki vidi več; in vidi dlje
v trojnosti Hekatinih smeri.

Slišim te, ko kličeš me in vabiš,
naj čakam te, da se še vrneš;
ko z razširjenimi krili letaš
po tem modrem širnem nebu,
zroč po zvezdah, nekje tam zadaj,
v nevidnem svetu mavričnih spoznanj.

In rečem ti, da vidim, spremljam tvoj prelet
nemirne ptice, mavrične imaginarke.
Naj tvoja bo širjava za vse večne dni,
naj pesem večna naj bo tvoja,
v svetu tem, ki zemeljskemu blizu ni.
Pravim ti ponovno, ponavljam ti v nedogled:
V virtuali me ne najdeš,
ker gledaš to, kar vidiš,
ne vidiš pa tega, kar gledaš.

Kot širjavah letam s tabo, modra ptica
in širne so neba globine
ter globoke morja so širine,
na istem odžejava se izviru z živo vodo,
enako slišiva v krošnjah ptic petje;
a na Skali Sveta je le eden,
ker ob dotiku zemlje ti nekdo si drug.

In steze te poti takrat so meni tuje,
stopinja moja se ne vtisne vanjo.
Čemu potem bi čakal te
na tem križišču,
poznanih tebi Treh poti.

Mark Ardent