Leto je naokrog, isti prag hiše, se vedno tam zapuščen.
Sedaj je lahko dom malega peresa.
Luč greje male peruti, isčejo ga, panično ti norijo oči.
V višino strmiš, če je tam se vedno ptic.
Zima ga je prehitela, lahko na let pozabi.
Stemni se, se vedno ga zebe, poslušaj ga kaj hoče, morda želi le uteho v toploti tvojega diha.
Pusti ga naj govori, lahko da domov ne želi.
Strpen naj bo tvoj glas, morda do spomladi ne bo pri vas.

faeq