
V jutru pokrito z roso neba,
plešejo ptice svoj prvi ples.
Negiben trenutek še skriva oči,
veter miruje v svoji veličini.
Veje v sebi pesem pojo,
za srca ki slišijo šepet teh kril povezanih v list.
Srce spozna trenutek, neskončen kot čas.
Nekomu svet.
Nekomu mimoidoč ples preteklih senc.
Svet je za vsakega drugače lep.
Barby, meni kot en tak odklop, meditacija nekje ob robu gozda, ko lahko resnično začutimo lepote sveta, ki bo vedno lep ...
Meni krasna, globoka sporočilnost.
Mislim, da ti manjka i:
Nekomu mimoidoči ples preteklih senc.
Hvalaa Stojan.
Je nastala točno v tem vzdušju ki ga opisuješ, v parku, zelo zgodaj zjutraj ko se vse rojeva in je tišina edina ki jo zaznaš...
Ups, res I manjka.
Hvala in ne, ne izgleda tako lepo zdaj :)
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Barby
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!