čas me izobliči

v brezoblično gmoto

in zastre s kopreno

ki se je ne da predreti

ker se skriva v niču

barve izgubljajo okuse

dotiki so jezik tujcev

ki me ne zanima

okusi se izmuznejo

preden pridejo do brbončic

vonje popijejo oblaki

in nekje tam daleč izpljunejo

zvoki so oviti v zaskorjeni molk

utrujene lune

ki se je obesila na žico

skrčim se na najmanjšo možno mero 

samo izstopila bi rada

 iz misli brez razgleda

nada pecavar