pogledom skupljala bih
klonulo klasje
blagost dugih noći
i prah kratkih dana
sve ono što jednom
neće biti moje
ali ljubit će se u praskozorju
s mirisom bosioka
i kapati kao versi
kroz jutra nepokošena
kad god zanjišem vrtove
zadrhte mi prsti
i nešto u nasmijanim licima
koja nikad neću upoznati
čekat će me zauvijek
ko me onemiš z ovijanjem v predvčerajšnjost
Stojan,
igorj,
HVALA NA OSVRTU I PAŽNJI.
Lp,
Mirko
Minljivost lahko prenesemo, če se soočimo z njo in si predstavljamo duha, ki ostaja po telesnem propadu ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana.
Najljepši pozdrav :-)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!