Srce zaljubljeno noro hitro bije,

še hitreje kakor pesem se odvije,

ki jo jaz poet iz čustev zopet spletam,

da spomine vse z njo na stran pometam,

saj me vsaki stih spet na žalost spomni,

vrne me v čase, ki so bili prelomni.

Vrne me v čas, ko sem mislil nate,

željá imel sem polno, bile so cele jate,

druga z drugo v roki skupaj so letele,

čeprav bile so želje, še same so želele,

želele srečo so in da bi te poljubil,

in zraven upale, da se nebi izgubil.

Spomnim se večera, ki je včeraj bil,

ko srce sem skoraj v sozah utopil,

ko sem slišal glas, ki poln je optimizma,

kot je poet ujet v času realizma,

ki bede ne pozna in ne pozna trpljenja

in ljubi me in vse, kar vredno je življenja!

VonMann