dnevi imajo enako lice
tihe barve
in vonje ki se ne dotaknejo
žvrgolenje in lajanje
postajata nadležna kot sparina
ravnokar položenega asfalta
iz kopice sena
se dviguje prah naveličanosti
v očeh ni ognja
le otrplost puščavskega jezdeca
ki hiti počasi

ker drugače ne zmore

stegnjena veja robidovja
ki se tesno ovija okoli grmovja
se zamaje
zagledam nabrekle plodove
dvignem levico
robidnica ob dotiku pade
in ob nespretnem lovljenju
pristane razmazana na hlačah
četrto mogoče peto šesto
ujamem v vztrajno dlan

previdno jo položim na jezik
in stisnem k nebu
zaprem oči

v črno sladkobo

nada pecavar