Tiho, tiho, tih šepet,

nisi ljubljen moj poet.

Pišeš zame pesmi vse,

jaz ne maram nič za té.

Preveč ti pišeš, govoriš,

zato ponoči malo spiš.

Kaj stihi ti in verzi vsi,

premalo zame so bili.

Odpiraš dušo in srce,

umiraš dnevno ti za mé.

Jaz daleč tam, o tem ne vem,

ne čutim nič, to ti povem.

Pa kar piši, piši, ti poet,

enkrat napišeš cel sonet.

Da ljubil si me res srčno,

prav malo mi je mar za to! 

matej99