Preteklost v spominu se trga.

Hladi me in greje,

V srcu čutim jug ob rahlem vetru,

Ko v svetlo modrino sem zrla.

Ob belih skalah sonce brizga,

odmeva, odmeva krik.

Daje srcu in vsaki žili udih.

Šumeč, globok, tih.

Vse od žalosti do konca sreče

morje nudi staro moč.

Utone še sonce, vzhaja poletje

globoko še globlje v noč.

Na sinfoniji toplih žarkov

in zlatih njegovih not.

Prijatelj moj. Jaz in zaliv.

Topel ležiš tih. Rajski zaliv

ostaja vsem očem skrit.

Čisto zeleno morje.

In ob svetlečih valovih

tranmuntana zavpije :

Ljubim te! 

Blanka Drnovšek