Boli me način kako si odšla,

nikoli si nisem mislil tega,

da s klicem odgnala me boš v temo,

zakaj to storila si, a res zaslužil sem to?

Nisem ob tebi, a nič manj s teboj,

vest ne da ti mira, v tebi je boj,

saj veš, da ni prav, ni lepo to bilo,

nemir vzame dušo, zajame telo.

A si z leti trpljenja otrdela tako,

da čut si izgubila, da ne veš več kako,

ko dušo razdira, ko srce  boli,

al' te bolečine sploh vredna si ti?

Ne morem pripisat ti takšen način,

to kar si storila, kali lep spomin,

na té, na osebo, ki ljubil sem jo,

naj peče te vest, res zaslužiš si to.

Si res zaželim, poklical te bi,

a ima to sploh smisla, vse plehko se zdi,

o čem naj ti pravim, o čem govorim,

da nove očitke spet ne dobim.

Vsi pridemo enkrat na konec poti,

ko stopimo pred sodnika vesti,

če zremo mu lahko takrat v oči,

se vprašajmo v sebi, potrkajmo si.

Če mirno ležeš zvečer, ko zaspiš,

da lastne očitke vesti ne dobiš,

takrat sem v vsemu motil se jaz,

oprosti za vse, to moj je poraz!

matej99