Železniške postaje so
najčudovitejša stvar na svetu!
Na njih najlepša dekleta
čakajo svoje prve fante
in še rože, ki visijo iz okrasnih loncev
na stebrih postajališč
so lepše zaradi vsega tega pričakovanja.
Na železniških postajah sinovi čakajo
svoje očete, ki se po dolgem delovnem tednu
vračajo v objem doma
in hčere hrepenijo po sestrah in mamah,
ki se vračajo iz mesta.
Samo ona je ostala sama,
na peronu številka dve....
Rekel je, da pride,
Rekel je že marsikaj...
Ena solza bo dovolj!
Pessnick