v senci najinega molka
se igrajo
otroci iz srečnih noči
otroci igrivih in živih oči
dokler jih vreščeče vrane ne preženejo
na samotne ceste
kjer sklonjenih glav obsedijo na robu
in gledajo v opustošeno deželo večnega sonca
ki je dežela brez senc in vode
dežela mrzlih noči
in ko pride dan
ko utišaš vreščanje
se otroci plaho približajo najini senci
a ni več isto
iz njihovih oči sijejo mrtve zvezde
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!