...

Vsa družina se je po kosilu zbrala
v izbi in z nestrpnostjo čakala na glas mujezina, da bo pozval k salatu za pokojnim.
Vse se od daleč zdi,
kot
lepo zaključena celota,
prelet galeba,
potep v naročje brez korenin
in
odvečnih morskih trav,
čeprav je lahko minevanje ter občutek žalovanja
zelo globok,
boleč,
hladen,
tako oseben,
preveč podoben stvarnosti,
mračno dolgotrajen,
že skorajda mučen
in
utrujajoč.
Kot morje
v
katerem ne moreš stopiti na tla, in iz katerega ne moreš kar pobegniti, ko si že zaplaval daleč stran od kopnega in te sredi ničesar v levo sregensko mišico zagrabi krč. Ko si na ta svet poklican kar dvakrat - prvič v Celju in naslednji dan še v Ljubljani. Ker vem, da bo kmalu mimo - in, da se čas izteka tudi zame - ko mi še dolgo ne bo nazdravil kak neznanec pri sosednji mizi, za katero sedi še osem ljudi; verjetno je domačin in je dvignil kozarec v pozdrav »novemu« v tej vasi; toliko bolj spoštujem
ta odmerjen čas,
ta občutek pripadnosti,
te vonjave,
to mehko prijaznost,
te potope,
te salate za rajnimi,
pa zgodbe mimoidočih,
to drugačnost, kjer čas teče počasneje, kar me včasih moti,
včasih navduši.

Je, kar je, in kmalu bo zgolj to, kar je bilo.

Hočem reči, da je včasih, ne vedno, dobro nazdraviti za nazaj in potem zgodbe kar letijo. In oni povedo vse, za ogromno mizo.
Od največjih jeb,
aktualnih osmrtnic,
novih rojstev,
izgorelosti priljudnih ljudi
do
najlepših skokov tja čez - tja preko,
kjer ni dvojnih meril,
kjer so vsi vojni agresorji obravnavani enakovredno,
kjer ženske lahko nosijo tradicionalna islamska oblačila.
V zameno za slišano pa ne pričakujejo ničesar.
V bistvu so hvaležni,
da jih je sploh kdo poslušal,
jih razumel,
morebiti objel,
potolažil,
mogoče slišal

...

Jernej Jager