Plovem zdaj do Kvarnerja

in ne vem kje bi začela.

Ko veselje mi dela pesem 

ena in njena premiera. 

Al naj se spet vrnem v Istro, 

da slišim serenado spet tisto. 

Al, da podaljšam še nekaj milj 

in v Dalmaciji doživim pesniški stil. 

Verjame, leta ne šteje 

a zna, da prevzame, ko v 

mladost zajame svoje recitale. 

In sredi poletnega dneva srce 

drobi in pesem objema. 

Zapisane verze v sončni 

rinki življenja. 

Še na valovih nimam mira, 

ko zdaj igrajo mi sinfonične 

pesmi in zaživijo vsi njeni 

poletni orkestri. 

Mogoče pa pesem tvoja 

ni samo zame. In se vsa 

ljubezen v življenju na 

starost ozdravit se sme. 

Ko vsako lice pride in gre. 

Pred srce v korakih meče 

drobtine mi vse. A lažejo 

leta in pozaba pride še. 

In pesem moja vsa samo 

je za tebe. 

A ostal trd bo kot kamen, 

ki val ga v sončnem žarku vzame. 

Se vrne nazaj pred vse moje obale. 

In še močneje zadane ob skale. 

Sije mi Sonce v samo enem verzu. 

V pesmi omame. 

Blanka Drnovšek