Ne morem zapisati besede, če ne poznam njenih vseh črk.
A kaj mi pomaga, če ne poznam njih navade.
Besede na pamet, besede brez pameti,
ki jih srce na papir ne polaga, brezobličnost.

Lego kocke, ki mi jih poklanja mati,
ko učil sem se brati, ob njih potem nisem mogel več zaspati.
Same se ne postavijo v nekaj. lahko sem z nijimi se igral, jih občudoval,
skupaj z drugimi njihov smisel spoznal.

Nove ideje, zguljene fraze, uhojena pota,
umetnost, čudak? Vsekakor ne vsakdanji junak.

Gledal sem lego, lego za branje, na vsaki črka, da uresničim svoje sanje.
Majhen sem bil. kaj bi z njimi zgradil?
Nisem vedel, da to poti so v novo spoznanje.
Kot velik zdaj, kdaj pa kdaj, po njih pelje me pot v cvetoči gaj.

Misel stara, drugače oznanjena, da navada, fraza večrat ponavljana,
ni njen grob, je vstajenje v prihodnost, kdo mi polaga misli v dejanje?
Nisem le jaz, Iz mene kriči Slovenca, Slovana glas
in še iz daljne preteklost znanje.

Nisem le jaz, a nič ne zgodi se brez mene,
klic, notranji glas, moja pokorna duša to zahteva od mene.

Marsko