Pred leti
se je noro zaljubil
v
pitje čaja
in
predvsem
v
mlado barsko plesalko iz Ukrajine.

Z njo je spoznal,
da je zelo malo reči na tem svetu
za zmeraj.

Na njej

je vsak petek
pustil ležati svoje prstne odtise,
takrat je prostor vselej dišal po prijetni samoti, 

in 
vse zadimljene luči, 

so 

se
pri proizvodnji svetlobe
pregrevale.

Ko sta se nazadnje videla,
je v njeno nožnico vbrizgal nekaj kapljic semenske rose - ona pa mu je rekla, da je čas za prenovo pogledov,
uveljavljanje pluralizma,
raznovrstnih mnenj
stališč,
vsega kar dandanes ni povsem preprosto
udejaniti.

Čaj je zamenjal
za
gosti sok
s
smetano.
Zasičenost misli
v
bolj ruralnih območjih,
je dostikrat izjema.
Če pa se že pojavi,
pa je slednja obrasla
z
trpko grenkobo
vsakdanjika,
ki te v teh krajih kar
posrka
vase.

^{Knjige iz knjižnic v vaseh, nekje blizu Maribora - reflektivna lirika z elementi naturalizma. Posebna, tvoja, drugačna za te kraje.}

Dan

se
preveša
v
noč.
On bo zagotovo
še
danes
prisedel na vlak za Gradec,
zanima ga namreč,
kako
barske plesalke
doživljajo
Avstrijci.

Jernej Jager