Pesem,

ki sluti
smrt,
solze, ki bodo šele začele teči,
sramežljive poljube,
pepel,
angele,
reke,
poveznjeno Božičkovo kapo čez oči,
stike,
mehke stiske udov
in
dotike v kateri postanejo pomembne besede (ki bi morale biti še izrečene)
in dejanja (ki bi se že morala zgoditi) - ni pesem.
Je zgolj obris,
nema podoba spletena od roba do roba,
igra poletnih senc na osamljeni pleski konobe.
Ko vonj sivke na žgočem soncu zamre
in
steče v pomiritev z vsem pretečenim in tistim, kar šele prihaja.

Zdaj oblečeš en gvant, pa spet drug gvant.
Lahko uporabiš en penzel, pa za vsak slučaj še enega.
Ne pomaga - ko enkrat pokličeš smrt, ne pomaga drgetanje telesa, ne pomagajo napori, da iz ramen otreseš vse decembrske snežinke, ki so se nabrale skozi vsa ta leta, ko nisi skidal snega izpred svoje duše.

Božična dekoracija

in
z
njo
rojeno praznično vzdušje ob zaključku rožnika pa tudi ni več v modi.

Jernej Jager