Ne znajdeš se
v tem trenutku,
ne veš
kateri dan,
mesec
ali letni čas je ...
Veš le,
da smo se
zataknili
v tem absurdnem
letu,
ko so ptice
zavzele
večjo plahto neba.
Iz dneva v dan
čakaš,
kdaj se bodo
pritihotapile
spremembice ...
Ni jih.
Od nikoder
jih ni.
Nikakor se
ne zmoreš
utiriti v pot,
ki so jo
zarisali
samo zate.
Zaprepadeno
strmiš v kolono
svojih pesmi,
ki se izgubljajo
v megli.
Pojma nimaš
kolikerim
se bo uspelo
rešiti,
da bodo
nepoškodovane
pričakale
novorojeno sonce.
Skorajda neslišno
zašepetaš:
V praznih žepih
skrivam pogum
in kamenje,
ki nima posluha.
V praznih žepih
skrivam pogum
in kamenje,
ki nima posluha.
Pomenljivo, še kako resnično…
Dragi Marči...kakšna dobra pesem, skrita v megli...
Objem.
Majda
V praznih žepih skrivati (neobstoeč) pogum in šelje po potezah, ki jih nikoli ne bomo sposobni narediti ...
Svinčeni ( zabetonirani časi) izkristalizirajo poezijo, ki bi se v lepši perspektivi izgubila (ali pa bi jo vseeno obudil svinec v nas samih)
Čestitke za poetično refleksijo o nemoči in resignaciji.
lp, Lidija
*Legy, hvala ...
*Majda, nekaj je preživelo ; )
*Lidija, hvala za postanek pri pesmi in komentar ...
Žal (ali raje hvalbogu) smo le praznožepniki in ne žeparji ; )
LP, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!