Kako me bulji ta mozoljček grdi,
poglej ga dripca, že mezi v prostost.
Izza zapora tvoje kože mastne
olajšano za sabo ruši most.

Ko dam še koščku loja gor na čelu
prijateljski azil za pot na zrak,
ti le medtem prebiraj mirno v Delu
svoboščin temelje, saj sam si nag.

Sediva pod svetlobo nekam šibko,
z lučjo še v nosne dlake ti posvetim,
pa šine mi, ko ven jih pulim gibko,

zadevo za roge zagrabim, srž zanetim:
Začneš pri svoji koži, vrla dama-
ko sebe ceniš, strpnost pride z leti.

yoyoba