Samevam v vrvežu kipečega poletja,
tako mi prija biti le statist.
Občutek varen, nepopisan list,
kot droben cvet a vendar del socvetja.
V jutra sveža odstiram pajčolane,
v šepetu ugašajočih nemih zvezd,
ko prah polegel se je s sivih cest,
nemirno iščem nekaj zate, zame.
Pestujem vale, veter, pesek in skalovja,
posipajo socvetja me v tišinah,
sem ruj cvetoči, ki le v brežinah
si našel svoj je mir in del domovja.
Samevam v stenah krhkega zidovja.
Posedam, gledam, čutim tvoj dotik.
Statist še vedno, ujet v lasten umik,
postajam del utopljenega brodovja.
umik,
postajam del utopljenega brodovja.
Brezigarjeva, še vedno lahko plavamo ...
Lp,
Ah, res je, Stojan ...
Lp
Brezinbor, se opravičujem za napako v komentarju, tel. kar sam izbere, popravljati svoje pa še že več mesecev ne da ...
Znan problem
Ni panike, se mi je zdelo, da nekaj ne gre skupaj.
Pozdrav, lep dan!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!