_{Lana se po desetih letih življenja v Berlinu, julija vrača na rodni Pag, kjer bo skrbela za svojo hudo bolno ter ostarelo mater. On pa je že od nekdaj imel zelo selektivni spomin. Včasih sta se tako ljubila, sedaj pa se ji opravičuje, ker jo ima kljub vsemu še vedno neizmerno rad. Nekaj bo ostalo večno, če ga seveda demenca ne povozi, nekaj pa bo šlo, in tudi že je, povsem mimo njega, čeprav je bil tam.}

_{Nabrale so se spominčice in iz odcvetelih cvetov je brisal solze, ki so prodrle v prostor spoznanj, ko je kasneje tvegal obžalovanja in vse tiste neme pozabe, ki so mu trle srce. In ta tvoj menstrualni madež, ki tako prepričljivo pronica iz nožnice, in se enakomerno razprede po belem spodnjem perilu... Mu vliva vero, da si ranljiva... za tisočero davno odpadlih svetov, ki prežijo nate, kot jate ujed.}

_{Bilo je pozimi - v dolgih nočeh tam globoko pod morjem v premrzlem oceanu, ko ga je prebudil vonj spečih otrok. Nestrpnosti do nesmislov se čez leta eksponentno povečajo. Večina ljudi pa ima rada mlahavo gotovost ter utrujajočo rutino. Boljše je izbrubati, kot pa hliniti nasmeh - ob tem pa zadrževati gnev med zobmi. On je stal pred odprtimi vhodnimi vrati, ni pozvonil na zvonec - ni si namreč upam prebuditi speče princese iz objemov prve ljubezni. Edino, kar mu je tisti hip šinilo na misel (da se slučajno revež v ihti vsakdanjika ne zadavi) - so bile besede :}

_{"V življenju sem doživel mnogo sprememb, modifikacij ter diametralno nasprotujočih si težen po osvobojenem okolju. Gledam te, kako se igraš z mojo grenko žalostjo. Vidim, kako zvesto kradeš moj težko prigaran ocean. Slišim s kakšno močjo pretepaš najine otroke - pa saj bi ti dovoljil, da jih, če bi ti storili kakšno zlonamerno neumnnost, ki bi ogrozila njihov obstoj, pod tem zaledenelim oklepom. Tam so popackani slinčki, previjalke, prvi copatki, pa pogrižene dude ter razbite ropotuljice, prašne kopalne račke, hlače brez elastike in plišasti kužki brez repov ter uhljev. Vsega naštetega prej ni bilo. Ko si se naveličala igrač in otrok si izpustila nebo - prišla pome in pred menoj prefinjeno skrila temo. Tako rekoč iz nič - ne vidim nič, in luči so daleč.Tišina je težko delo, a se na njo privadiš. Tvoje roke so globoke do dna in segajo čez mejo dovoljenega. Ampak zavedaj se - jaz se ne nameravam predati! Če bo potrebno bom za osebno eksistenco s teboj plaval in tekmoval v vodi, ki jo pije cel svet. Morda mi celo uspe zmagati."}

Jernej Jager