
Sonce zahaja,
na vipavsko dolino
legajo sence.
Zlato žarenje
se po pobočju vzpenja
na vrh Nanosa.
Slika: Helena Jyoti
Z mehkim besedilom in toplo sliko si pobrenkal po čutih mojih, poet Svit! :-)
Z lepim pozdravom,
Sašo
Sonce je dostikrat v središču tvojih pesmi, kot tisto, ki ljubi vse enako. Toda, človeku ni lahko ljubiti svojih sovražnikov, kar bi pomenilo biti kristjan.
Vsekakor narava zdravi. Tudi v tvojih pesmih. Čestitke in lp,
m
Res, miko, sonce omenjam pogosto, saj kot suvereno nebesno telo predstavlja srčno jedro našega planetarija. Najbrž je Franček Asiški zato tudi napisal "sončno pesem" v kateri slavi elemente Zemlje. Njegovo početje je enako Stvarniku, saj greje vse in vsakogar, ne da bi komu kaj odtegnilo.
Hvala za opažanje in izrečeno.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Svit
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!