I.

bojim se tistih, ki se bojijo praznine

bojim se Pascala, ne pa teorije verjetnosti

ne bojim se rimskih starin za tiste

rojeni v evklidskem prostoru, kot smo mi

in umremo tam zgoraj v prostoru Piranesi

kot pod ogromnim srednjeveškim zvonom

kjer je veliko prostora, a ni nikogar,

ne ljudi, ne Boga

dremajo le dotrajane mučilne naprave

v medli luči časa, ki je preživel samega sebe

in ko vstopiš v to mesto, spet naletiš na neskončne sive dneve

tvojega otroštva v tihem razstreljenem mestu

II.

stvari si niso zapomnile svojih imen in začel sem jih pozabljati

spomin je kot žep, prepreden z luknjami, ki ne morejo zadržati drobiža

besede ali ideje in nekateri v temnem veku so to že vedeli

in nekateri to vedo še v naši črni dobi

saj hranijo tisto, kar so nosili drugi pred njimi

in izpuščeni v temo iz svojih osramočenih rok

kot ptica ali kuščar ali preprosto drobtina

nekaj med nečim in nič med nami

in našo pozabo

nekaj brez začetka, konca in pomena

III.

Molitev je samo tisto, kar ostane

ko je vse povedano in ni več kaj povedati

Bog je tisto, kar ostane, ko vse, v kar lahko verjamemo

se konča in ni v kaj verjeti

s senom še na podstrešju in kruhom na mizi

pod belo platneno krpo

O vsem tem sem že pisal

kot imajo drugi pred mano pred vsemi nami

a blizu je dan, ko ne bo razlike

med tem, da povem vse v samo nekaj besedah

in nič v njih

dedihajka