Ko padejo pregrade
in se razpršiš
kot kapljice slapov
iz brezupa teme
podzemne reke
življenje
neki bog pomoči kodre
v deročo vodo
da se v skalah
zarišejo žlebovi
in se umiri njen tok
za rodovitna tla
tiha polja v daljavi
Stal si tam
in bral svojo usodo
bos
v trenutku stvarjenja
potem
do gležnjev zakopan
v rumeni pesek
na begu
sedeč na rečnem dnu
Ker kako bi mogel biti bog
goreti na grmadah
sukljati se z modrim dimom
v nebo
risati obraz nesmrtnosti
če bi ne bilo vse v tebi
beseda
ki se razodevaš
z večerno zarjo
vpreženim v jarem čutov
težo padanja izkušajoč
pod lebdenjem svetlobe
z barvo kože
v lesketanju tvojih las
Večnost se je začela, v trenutku! In v nekem trenutku se bo končala!
Lp, Drago
Zdravo, Drago. V pesmi mi gre bolj za iskanje presežnega, kot za logični traktat. Trenutek je vedno del nečesa, npr. stvarnosti ali iluzije. In bog je ravno začetek stvarnosti ali iluzije. Večnost mogoče je končnost, vendar premore dimenzijo, ki je končnost po sebi, konvencionalna resnica, ne premore. Živimo namreč v stanju brez milosti, kot lahko bereš na portalu, nobena metafora več ne ogreje ...
Bog, večnost, ljubezen, so prazne besede, ker niso spoznanje, temveč sredstva. Nič hudega, ker kako naj človek drugače, kot pa tako kakor more.
Lp, m
Zdravo, Drago. V pesmi mi gre bolj za iskanje presežnega, kot za logični traktat. Trenutek je vedno del nečesa, npr. stvarnosti ali iluzije. In bog je ravno začetek stvarnosti ali iluzije. Večnost mogoče je končnost, vendar premore dimenzijo, ki je končnost po sebi, konvencionalna resnica, ne premore. Živimo namreč v stanju brez milosti, kot lahko bereš na portalu, nobena metafora več ne ogreje ...
Bog, večnost, ljubezen, so prazne besede, ker niso spoznanje, temveč sredstva. Nič hudega, ker kako naj človek drugače, kot pa tako kakor more.
Lp, m
Poslano:
12. 06. 2022 ob 00:38
Spremenjeno:
12. 06. 2022 ob 00:39
In kaj se ponavljanjem, error.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!