Poletje dviguje že svoje poglede,

ko proti meni obračaš svoje besede,

besede, ki božale so to telo,

besede, ki jasnile so nebo,

ko pile so bolečino,

in kovale tvojega srce železnino.

Kovanje, seveda naporno je delo,

in vsako bitje ob tem je trpelo,

ko oblikoval cor se je tvoj,

v mislih, si heroj,

ko udarjaš svojo bridkost,

bojiš se, da prevzame te šibkost.

Besede tvoje zdaj obdaja le še kovina,

morda še kakšna prisotna kamnina,

zase govorijo oči smaragdne,

 in usta spregovorijo več ne.

Tako pogrešam besede te,

da prenesla bi vse, zdaj, ko imava železno srce.

Amoris