Zate vse bi dal in čas nazaj bi zavrtel,

te ne bi pozabil in dopamin ne bi izpuhtel,

sneg bi naletaval, a nikoli ne zapadel,

jaz takrat bi jokal in od žalosti propadel.

Kaj me vleče proti toku tvojega srca?

In katera pesem v srcu tvojem zaigra?

Jaz priznam, ne vem, a vedno upal bom,

da nekoč srce, ki tvoje je - moj bo dom.

Umijem se v solzah, ko je omamljeno telo

in obrišem tiste solze, ko razjoče se nebo,

a bolj kot duša sama, je osamljeno srce,

ki ljubezni to prikriva, da ne ve kam ona gre.

Zdaj nosijo metulji dušo mojo žalostno,

ki jih vleče k zemlji, ne spusti jih v nebo,

da ljubezen bi bila v zraku, kot takrat,

ko sem te poljubil čisto prvič, le enkrat.

Sanjam bele sanje, tam kjer ljubim te lahko

in nosim prazno dušo, težjo kakor je zlato,

ko ti šepetam besede, da sliši se na glas,

naj bo znano vsem, da zares te ljubim jaz!

Umazane misli v glavi, kjer edina si kraljica,

mi pojijo prazno dušo, kjer skriva se resnica,

tam, kjer angelov petero spi na moji roki,

tam, kjer mesec smeje se in božajo ga boki.

Misel moja je odeta v barve oceana,

a takšne, kakor barva tvoja ni nikomur znana,

v mojem srcu spi, tam za vedno si spočije,

ko beseda zadnja v tvojo pesem se izlije.

Vsak večer sprašujem se, a sem ti povedal,

kako močno te ljubim, nisem se še izpovedal,

veš, da del srca odmira, ko pri drugem spiš

in še bolj me to razžira, ko le ti drhtiš.

Rad božam prsi tvoje, ko oba sva čisto gola

in vonjam tvojo kožo, ki kakor je izpitna pola,

ki povzroča moje solze, nebogljene in zaspane,

žalostne, od sester svojih so bile pijane.

Zdaj, ko tukaj več te ni in ko vem da greš,

ljubim srečo tvojo, zato pozabiti ne smeš,

da te ljubim in bom ljubil tebe le za večno

in ti grel srce, da zaspalo bo presrečno.

VonMann