Vsi ljudje

skozi poletje
dogorimo.

Spet
bodo
prazne
kavedine.

Še
eno
sonce
je
nocoj
ugasnilo.

To pomeni,
da bo
še ena
noč
minila
brez
zvezd.

Še
en
dan
brez
imena.

Vse strastne ljubezni se pač čez
dan,
mesec,
ali
leto
tragično
končajo,
in vsi rajni so na tak način odrešeni še živih ljudi.

Bridka bolečina
zareže
v
črno
dušo,
takrat
pošteno
zaskelijo misli
o
preperelih ljudeh
brez vrednosti,
ter teže vrednot,
ki svojo primitivnost veliko raje spreminjajo v sebi lasten totem.

Za voljo tega
zaostriš pozornost,
prodaš zanikanja
in
postopoma
znižaš pričakovanja.

Razumeš več
in
globje,
kot si denimo še lansko leto,
ko si zardeval ob vsakem malo bolj kočljivem vprašanju.

Starejši postajaš,
vse rajši nosiš
genski zapis svojih staršev.

Končno se zavedaš, da harmonija lastnih nazorov izvira iz vonja svežih brazd,
razpre krila
in
poleti v lepo negovano telo - pripravljeno na človeško potešitev
potreb,
strasti,
vibracij.

Ko gledaš cvetje
in
previdno srkaš opločevinjeno pivo, ugotoviš,
da
slabše vidiš.

Sramežljivost mine.

Zdaj gol stojiš pred okorelim svetom.

Penis nabrekne tudi brez obročka.

Sperma počasi prodira na plano.
Ni ti potrebno uporabiti lubrikanta

z okusom jagode.

Nisi lačen,

ker tudi oni niso žejni.

Semena praproti
položiš
na
dno
oguljenih čevljev - ko izpod ležalnika začno brsteti vejice z obnemoglim listjem.
Skozi špranje,
kjer je še lani kapljal turistični pot, so si zdaj, prej zatirane rožce, vzele še eno etažo.
In zacvetele.

Po drugi strani pa
košato drevesje
že dolgo ni več
samoumevno.

Jernej Jager