Nenasitna so, nenasitna...
lastna pričakovanja.
Počasi te oberejo do kosti
in vanje zavrtajo dvome,
da se sesedaš.

Zato jim danes,
na ta topel poletni dan,
iztaknem oči,
iztrgam jezik,
pohodim korake.

A glej hudiča!

Kot prezgodaj utrgan regrat
kjlub temu raztrosijo semena.
Hočejo, da tekmuješ,
čeprav ni tekme,
da preštevaš mimo zazrte poglede,
da se spomniš,
kako je,
ko stojiš kot hlod med brbotajočimi glasovi
in s polnim grlom besed odhajaš v temo...

ko priplava do mene
gib prijazne roke.

nada pecavar