Drhtenje najihnih teles, to prekrasno norenje notrajnih občutkov.

Vsaka ptica, izgleda kot rožnata cvetlica.

Omama občutkov in harmonija okusov, ne vidim več konca, ne začetka, le polno plusov.

V njem našla sem uteho, kot da bi na dežju našla streho.

Medeno vzdušje, sproža občutke praznične norije. Želja po večnosti zapolni notrajno praznino in njegovo telo zatre mojo bolečino.

Ko mu le lahko bi ostala zvesta, v sebi čutim da nekoč postala bom njegova nevesta.

Vonj njegovega telesa in vročekrvnost njegove osebnosti popelje me v brezčasje, ko sanje postanejo sedanje.

Ko dočakala bova večno spanje vem da najina duša ostala bo eno.

Prepletanje energije, te poletne norije, ki vodi me v svet, kjer lahko sanjam. 

V teh harmoničnih očeh moje misli se izgubijo, njegov pogled povzroči mi kratkotrajno evforijo. 

Ko sonce se skrije za oblake iščem njegove skrivnostne dotike, moje instant umike.

Stojim pred njim, čeprav v sebi lebdim. Lebidm nad oblaki, mojimi izmišljenimi pravljičnimi junaki. 

Lina