se kot bela ruta
ovije okrog gričevja.
Dva trda vozla zaveže pod brado.

Izčisti se obraz.
Upadlo lice z očmi brez barve.
Na čelu se svetlikajo drobne kroglice,
ki začnejo polzeti.
Obriše si jih s temno modrim predpasnikom,
s komaj vidnim drobnim vzorcem,
in vdano tolče naprej po vsakdanu.

Vsake toliko se nasloni na motiko
in zazre v razkošne cvetove potonik,
ki omamno dišijo.
Oči ji zaživijo...

in izginejo z belino.

nada pecavar