Prevod dela: Sonet
Avtor izvirnika: Branko Miljković (1934 - 1961)
SONET
"Ti prostori me strašijo"
Ta prostor ki ničemer ni podoben
Kot ptice v vetru leta – se premika
Zaprt – odprtost njega ni odlika
Začetek večen grozen nepotreben
Njegá v jeziku trajanja odlika
Je večnost – kar nihče ne potrebuje
Prekletstva večnost ki nas vse sesuje
Pod svežino groba plen premika
Pozabimo zaupanja temine
Pogreznjene v strahote bolečine
Se ruši prostor kot je plimi dano
V tišini skopi nič smo – brez imetja
Jetniki zadnji novega začetja
Pod kamnom ki ima ime vklesano
»Ti prostori me užasavaju«
Prostor koji ničim ne podseća na sebe,
pticama pomeran, vetrovima sličan,
sam u sebi, sam za sebe, ničemu vičan
večiti početak užasan, bez potrebe.
Prostor jezikom trajanja prepričan
i pretvoren u večnost koja nikom ne treba,
večnost za prokletstvo, koje budno treba
pod svežom humkom plen svoj nepomičan.
Zaboravimo mračno poverenje
sebe sa sobom, u strašno podozrenje
prostori se ruše i crna nailazi plima.
U škrtosti tišine bez sebe i imetka
mi smo poslednji zatočnici početka
pod kamenom što ime ima.Branko Miljković (1934 - 1961), eden najbolj znanih srbskih pesnikov druge polovice 20. stoletja. Njegove pesmi kažejo vpliv francoskih simbolistov Valéryja in Mallarméja ter Heraklitove filozofije. Poleg poezije je pisal eseje in kritike ter prevajal slovenske, ruske in francoske pesnike. Zaradi geopolitičnih razmer v povojni Evropi ime Branka Miljkovića širšemu občinstvu v zahodni Evropi ni poznano. Med drugo svetovno vojno je bil Niš priča množičnim usmrtitvam, kar se je odrazilo v mladem Miljkoviću in njegovi poeziji, ki je sledila.
Jeseni 1960 se je Branko znašel obkrožen s člani Partije in sovražnim vzdušjem. Proti njemu so se obrnili celo njegovi ožji sodelavci, kar je težko prenašal, in odločil se je, da za vedno zapusti Beograd in si poišče nov dom v Zagrebu.
V svoji pesniški zbirki Izvor upanja je objavil pesem Epitaf, v kateri je samo en verz: Ubij me premočna beseda… . Zveni skoraj preroško.
Dober prevod. Če sem iskrena, se mi zdi boljši od originala.
Dve stvari bi lahko popravil, če te je volja
Eno je zatipk, eno pa zdrs metrike:
Ti prostori me strašijo"
Ta prostor ki ničemUr ni podoben
Kot ptice v vetru leta – se premika
Zaprt – odprtost njega ni odlika
Začetek večen grozen nepotreben
Njegá v jeziku trajanja odlika
Je večnost – kar nihče ne potrebuje
Prekletstva večnost ki nas vse sesuje
Ki pod svežino groba plen premika
Pozabimo zaupanja temine
Pogreznjene v strahote bolečine
Se ruši prostor kot je plimi dano
V tišini skopi nič smo – brez imetja
Jetniki zadnji novega začetja
Pod kamnom ki ima ime vklesano
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dedihajka
- 01. 06. 2022 ob 00:11
- Prebrano 341 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 80.6
- Število ocen: 2