Povej, Kosolet,
Kdaj bova šla rjuhe klaje ožet?

Maskiran v vsakdanjost
Postajaš povprečnež pod krinko,
Prijetno domač
Z rahlim vonjem po žarkem.
Potem kaneš vame s tenkim cinkom,
Da se zbistrim šele,
Ko se mastno razlijem po sebi
In na stene svoje zavesti
Že odlagam črn rob –
Prstan gnezd,
Ki jim je kosa med dvojnim sijem
Pojedla oblost teles.
V seneni kres
Se povaljam,
Židko razmažem v drob.
Si trgam pamet, bet po bet.
Si trgam dušo, cvet po cvet.

Povej, Kosolet,
Boš kdaj utrujen?
Izpet?

Aleksandra Kocmut - Kerstin