XXII.
Danes zjutraj zbudil sem se znova
z upanjem morda, da skupaj bova
se zbudila in s sanjami plesala,
da bi ne s solzami se igrala,
saj ko same združijo se v jok,
več naju ni, le žalosti obok.
Čutim, da srce postaja prazno,
tvoji duši zdi se neopazno,
da umira, a ne more umreti,
dan za dnem ne more več verjeti,
da milijone solz je potočilo,
le tvoje mu jih bo nazaj vrnilo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: VonMann
- 30. 05. 2022 ob 15:05
- Prebrano 211 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 101.04
- Število ocen: 5
