Spoštovani sodnik.

Dovolite mi, da na vaš poziv

dodam še moj trenutni navdih.

Z njim vam govori oče, 

kot veter tih.

Zdaj, ko leti na svili metuljev.

Jaz pa ostala med temi stenami

zapuščine očetovih zlatih žuljev.

Veste.

Oče gradil in zlagal je vse te

cegle celo življenje.

Eden na drugi. Z žulji.

In že v mladosti počasi se

njegovo srce utrudi.

A njegova roka še naprej

vso ljubezen mi nudi.

V vsakem ceglu in nasmehu.

Ki sije v vsaki moji globoki gubi.

Seveda se strinjam (po oceni GURS- a)

z vrednotenjem nepremičnine.

A še naprej zame bodo vse cene

ostale nesprejemljive!

V tej hiši diha duša,

ko v vsakem ceglu vidi vse

praznine in le spomine.

In tu nikoli prave cene ni.

Kadar veter želje brez

oporoke deli.

Sodnik častni.

Vso zapuščino sprejemam.

Saj le tako lahko. V hiši naših

spominov srce očeta še objemam.

In, če je možno.

Vas prosim, da na mojo željo

vse to zapišete v odločbo.

Da še čez dolg čas.

Moj sin bo slišal pesem srca

in tihega vetra glas.

Z lepimi pozdravi spoštovani.

V želji, da hitro zaključite zadevo.

In moje življenje z vnemo spet

lahko bo pisalo bolj veselo. 

Blanka Drnovšek