XIX.
Oči rjave so mi srce stopile,
ki v trenutku svet so obrnile
in sonce nežno boža tvoje lice,
ko se duša joče brez resnice,
solze tvoje moj spomin budijo,
a pred menoj spomini še bežijo.
Zdaj več ne boš me rada imela,
prazno posteljo lahko bi grela,
a se zbujam sam, nikjer te ni,
srce otožno joče se, ne spi,
iz lastnih solz vlaži se moja koža,
saj me tvoja nežna misel boža.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: VonMann
- 27. 05. 2022 ob 10:01
- Prebrano 211 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 98.81
- Število ocen: 4
