Prevod dela: Ghazals

Avtor izvirnika: Hafis (1325-1390)

GAZELE

št. 2

 

Osladni sladki vonj krvi

črni kodri kot zamrznjeni 

Zlaži se asketu – ne pijem

Z vinom le noge umivam si

Le kako lahko so vedeli

Da valovje me zelo straši

Če preplavlja kdaj skrivnosti

V kotanjah pod njega nogami  

 

Št. 37

 

Veter je zapihal smelo

Da v barvah zavihralo je bandero

Ki tam stoji pri vas na sredi

Nad-angel tone v krogov dno sedmero

Tja ne seže tromba božje sodbe

Rekel je – darilo to je sladko  in veselo

Zaenkrat vrata božje so moči zaprta

in prava vrtnica še ni vzcvetela

vrnimo se nazaj – na svoje delo

 

Št. 66

 

Iz protivetrne strani

Do njene hiše mi korak hiti

Sem prav izbral si svoj haftan

Pogovor s pticami

Je za ušesi krog – to je uhan

Morda nekoč ukradeni

Stihe zlagam o  rdečih ustnicah

O tej lepoti večnosti

Ki ni mi dosegljiva

Le kar ima pridih enkratnosti

Le to je nekaj vredno

Še kralji proti se božanskosti

Nikakor ne borijo

– O le ostani takšna kakor si     

 

 

 

Št. 107

 

To je presežek milosti

zvonček misli zazvoni

in se pogreznem v sanje

Ko dan se zazori

Vidim kje so vsi sadeži

Z neveščimi očmi

Z ustnami otrplimi

v svoje duše globini

 

Št. 200

 

Ne dovoli jim da te najdejo

S harfo in oudejo ⊃1;

Da ugrabijo sanje ti ljubezni

Da vprašanja se razrešijo

Oblast dobljena s silo

Tako kdaj – kdaj sodijo

Ne dovoljuje da pesnik šejk

In računar v bar kdaj stopijo

⊃1; oudeja = lutnji podobno glasbilo

Št. 319

 

Končna sodba zdaj je zmaga

Nasprotnike se le premaga

Čeprav v tem kaosu v ozadju

Bila je hladnokrvna jaga

Za stavbo ki smo jo gradili

Za pokoro je na ustnah vlaga

verjeti Bogu na besedo

ali tiranu ki gotovo je od vraga

 

 

Št. 393

 

Ob svoje dobro sem ime

A moj vid ohranjen je

Srečna vera – gluha za krivico

ki pusti poganom da trpé

Za moj okus črepinj zrcala

Za Narcisa naj nihče ne ve

 

 

št. 407

 

Nenadna luna – zeleno nebo

Obeta zopet slabo letino

V vročini je piskala sreča

Zdaj je zasuk – sreče več ne bo

Želim umreti v milosti sijoči

V svet nezaupanja mi zre oko

Ob reki spodaj sedem sester

Nebo naj rotijo da bo usmiljeno

Odhajam ko gori grmada

Sadovi vere zdaj ugašajo

 

 

dedihajka

dedihajka

Poslano:
23. 05. 2022 ob 01:33

No. 2

 

The smell of blood

Black curls through broken ice.

If the ascetic calls, I’m washing

the wine from my rug.

How could they know

my fear of the wave,

that summons secrets to the assembly

and pools at his feet.

 

No. 37

 

The wind is stronger

than the colours of any flag

around which you rally.

Gabriel sank to the seventh circle

where the doomsday trumpet couldn’t reach.

Told us to keep the gifthorse sweet,

and get back to work

for now the door to power is closed

and the rose unjust.

 

No. 66

 

Found myself downwind

from her house

talking to the birds

and thinking twice about my choice of robe.

A green ringlet chained behind the ears

of the good thief.

Word got out about the ruby lips,

that beauty goes

only so far towards possession.

That’s why the academy

only buys handmade

and kings struggle with ascension

why salvation must be permeable

– and you stay as you are.

 

 

 

No. 107

 

Surfeit of grace

bellcup thoughts

and a lasting dream

of citruses that know their place,

offset your way of bringing in the dawn.

A curse on the untrained eye,

the base lip broken

into your circuit soul.

 

No. 200

 

Don’t let them find you

with the harp and oud

lest they seize love’s emollient dreams

and settle its questions.

A state formed through force,

another through fate;

neither ready, when a poet, a sheikh,

and an accountant walk into a bar.

No. 319

 

The final verdict was victory

through opposition, calm

through chaos, like your shadow

cast cool and whole

on the house we built.

My pennance caught on wet lips

taking God at his word,

a just tyrant with a couple of restaurants.

 

 

No. 393

 

I lost my name

but kept my sight.

Happy faith, deaf to blame,

that lets the heathen suffer

Nobody knows about my cut-glass savour

who looks for Narcissus in the park.

 

 

No. 407

 

The green sky, a sudden moon

brought back bad harvests.

Through the heat, fortune wheezed

“settle” and rolled over.

But to die in grace, beaming.

Never trust anything in orbit.

Down by the river, the seven sisters

implore the sky not to sell its share.

I walk away while the pious burn

the fruits of faith.


Hafis, Hafez, Khāvdže Šams-od-Dīn Moḥamad Ḥāfeẓ-e Šīrāzī Hafez (1325-1390); perzijski lirski pesnik. Njegova dela obravnavajo kot vrhunec perzijske književnosti. Njegova dela pogosto najdemo po domovih ljudi v perzijsko govorečem svetu, njegovih pesmi se učijo na pamet in jih uporabljajo kot vsakdanje pregovore in izreke. Njegovo življenje in pesmi so postali predmet številnih raziskovanj, komentarjev in razlag. Na perzijsko pisano besedo po 14.stoletju je vplival bolj kot kateri koli drug perzijski pesnik.

Teme njegovih gazel so med drugim ljubezen, vera in izpostavljanje hinavščine. Njegova večna tema: ljubezen in vino – ekstaza in sproščenost brez spon.

Njegov grob je v rojstnem kraju Širazu. Priredbe, imitacije in prevodi njegovih pesmi obstajajo v mnogih jezikih.

 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

dedihajka
Napisal/a: dedihajka

Pesmi

  • 23. 05. 2022 ob 01:32
  • Prebrano 317 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 0
  • Število ocen: 0

Zastavica