Prevod dela: Ghazals
Avtor izvirnika: Hafis (1325-1390)
št. 2
Osladni sladki vonj krvi
črni kodri kot zamrznjeni
Zlaži se asketu – ne pijem
Z vinom le noge umivam si
Le kako lahko so vedeli
Da valovje me zelo straši
Če preplavlja kdaj skrivnosti
V kotanjah pod njega nogami
Št. 37
Veter je zapihal smelo
Da v barvah zavihralo je bandero
Ki tam stoji pri vas na sredi
Nad-angel tone v krogov dno sedmero
Tja ne seže tromba božje sodbe
Rekel je – darilo to je sladko in veselo
Zaenkrat vrata božje so moči zaprta
in prava vrtnica še ni vzcvetela
vrnimo se nazaj – na svoje delo
Št. 66
Iz protivetrne strani
Do njene hiše mi korak hiti
Sem prav izbral si svoj haftan
Pogovor s pticami
Je za ušesi krog – to je uhan
Morda nekoč ukradeni
Stihe zlagam o rdečih ustnicah
O tej lepoti večnosti
Ki ni mi dosegljiva
Le kar ima pridih enkratnosti
Le to je nekaj vredno
Še kralji proti se božanskosti
Nikakor ne borijo
– O le ostani takšna kakor si
Št. 107
To je presežek milosti
zvonček misli zazvoni
in se pogreznem v sanje
Ko dan se zazori
Vidim kje so vsi sadeži
Z neveščimi očmi
Z ustnami otrplimi
v svoje duše globini
Št. 200
Ne dovoli jim da te najdejo
S harfo in oudejo ⊃1;
Da ugrabijo sanje ti ljubezni
Da vprašanja se razrešijo
Oblast dobljena s silo
Tako kdaj – kdaj sodijo
Ne dovoljuje da pesnik šejk
In računar v bar kdaj stopijo
⊃1; oudeja = lutnji podobno glasbilo
Št. 319
Končna sodba zdaj je zmaga
Nasprotnike se le premaga
Čeprav v tem kaosu v ozadju
Bila je hladnokrvna jaga
Za stavbo ki smo jo gradili
Za pokoro je na ustnah vlaga
verjeti Bogu na besedo
ali tiranu ki gotovo je od vraga
Št. 393
Ob svoje dobro sem ime
A moj vid ohranjen je
Srečna vera – gluha za krivico
ki pusti poganom da trpé
Za moj okus črepinj zrcala
Za Narcisa naj nihče ne ve
št. 407
Nenadna luna – zeleno nebo
Obeta zopet slabo letino
V vročini je piskala sreča
Zdaj je zasuk – sreče več ne bo
Želim umreti v milosti sijoči
V svet nezaupanja mi zre oko
Ob reki spodaj sedem sester
Nebo naj rotijo da bo usmiljeno
Odhajam ko gori grmada
Sadovi vere zdaj ugašajo
No. 2
The smell of blood
Black curls through broken ice.
If the ascetic calls, I’m washing
the wine from my rug.
How could they know
my fear of the wave,
that summons secrets to the assembly
and pools at his feet.
No. 37
The wind is stronger
than the colours of any flag
around which you rally.
Gabriel sank to the seventh circle
where the doomsday trumpet couldn’t reach.
Told us to keep the gifthorse sweet,
and get back to work
for now the door to power is closed
and the rose unjust.
No. 66
Found myself downwind
from her house
talking to the birds
and thinking twice about my choice of robe.
A green ringlet chained behind the ears
of the good thief.
Word got out about the ruby lips,
that beauty goes
only so far towards possession.
That’s why the academy
only buys handmade
and kings struggle with ascension
why salvation must be permeable
– and you stay as you are.
No. 107
Surfeit of grace
bellcup thoughts
and a lasting dream
of citruses that know their place,
offset your way of bringing in the dawn.
A curse on the untrained eye,
the base lip broken
into your circuit soul.
No. 200
Don’t let them find you
with the harp and oud
lest they seize love’s emollient dreams
and settle its questions.
A state formed through force,
another through fate;
neither ready, when a poet, a sheikh,
and an accountant walk into a bar.
No. 319
The final verdict was victory
through opposition, calm
through chaos, like your shadow
cast cool and whole
on the house we built.
My pennance caught on wet lips
taking God at his word,
a just tyrant with a couple of restaurants.
No. 393
I lost my name
but kept my sight.
Happy faith, deaf to blame,
that lets the heathen suffer
Nobody knows about my cut-glass savour
who looks for Narcissus in the park.
No. 407
The green sky, a sudden moon
brought back bad harvests.
Through the heat, fortune wheezed
“settle” and rolled over.
But to die in grace, beaming.
Never trust anything in orbit.
Down by the river, the seven sisters
implore the sky not to sell its share.
I walk away while the pious burn
the fruits of faith.
Hafis, Hafez, Khāvdže Šams-od-Dīn Moḥamad Ḥāfeẓ-e Šīrāzī Hafez (1325-1390); perzijski lirski pesnik. Njegova dela obravnavajo kot vrhunec perzijske književnosti. Njegova dela pogosto najdemo po domovih ljudi v perzijsko govorečem svetu, njegovih pesmi se učijo na pamet in jih uporabljajo kot vsakdanje pregovore in izreke. Njegovo življenje in pesmi so postali predmet številnih raziskovanj, komentarjev in razlag. Na perzijsko pisano besedo po 14.stoletju je vplival bolj kot kateri koli drug perzijski pesnik.
Teme njegovih gazel so med drugim ljubezen, vera in izpostavljanje hinavščine. Njegova večna tema: ljubezen in vino – ekstaza in sproščenost brez spon.
Njegov grob je v rojstnem kraju Širazu. Priredbe, imitacije in prevodi njegovih pesmi obstajajo v mnogih jezikih.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dedihajka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!