Vsako nedeljo,

ko
konice las obrišejo potno čelo,

in

so vsi nakupovalni centri že zaprti,

skrivaj opazujem ljudi, kako hitro na soncu njihovi obrazi pordijo.

Takrat si velikorat tiho - komaj slišno zamrmrljam :

Se pač zgodi...
Vsakemu enkrat poči porcelanast pigment…
Ne nujno, da vedno za enaintridesetega grudna ob polnoči.

Pa tudi ni nujno,
da je to pok spočet od srebrne Radgonske, ki je skozi leto skadiščena v špajzi.

Lahko je
struna,
glas,
kozarec,
na primer - gosenici često poči zapredek iz katerega se čez nekaj ur skobaca metulj
ali
veja?

Kdo bi vedel?
Sicer pa - sploh ni pomembno...
Samo da rahločutno poči...

Ko preberem interno povest o monologih, iz neznane telefonske številke pokličem pozabljene spomine, in vse svoje upe povežem v tanek til.
Zanima me namreč, kdo vsako poletje plaho polzi - mimo ostrih čeri, ko plaža ostaja?

Preprosto - zanima me - od kje, in do kod segajo neuspeli podvigi ter sramežljivi poizkusi, katere bom v sanje priklical še ta večer?

Rastejo do tal?

So zaraščeni v morju, ki to jutro še trdno spi, in ne sprejema gostov?

Se morda lovijo skriti v podkožju, iz katerega bodo ribiči celo noč spretno lovili ribe?

Ponovno prebiram interno povest o monologih, ko vnovič moje ustnice nemo naznanijo ta slavnostni : 

Pok!

Jernej Jager