žarki poznega popoldneva

se razlivajo po boru

svetloba diši po hrepenenju senc

oživijo

postopajo in plešejo po svetlobnih curkih

zibajo in vrtijo se na vejah

zaslišim vile

spletajo venčke iz pozabljenih glasov prednic

ki zgrbljene od lakote in vsega hudega

grizejo v pusto zemljo

brskajo za zelmi

in pokopanimi upi

na posušenih dojkah zibljejo otroka

ne vedoč ali bo preživel

ena usta manj

v kožo spravim hrapavost skorje

nada pecavar