Praviš, da nad njenim telesom primankuje nadzor,

po tem, ko je nahranila svoja tkiva.

Ampak ne veš, da primankuje ti prizor,

kako je že lomljiva.

Organizem postal je že pripor,

ko gleda drugih sreče.

Možgane prevzema pravi napor,

ko zjutraj ne ve, kaj naj obleče.

"To krilo prekratko, hlače prenapete"

sliši zlobne zvoke.

Tuhta kakšne odločitve bodo sprejete,

da zakrila bi te boke.

Rame pokrite,

do vratu gor zapeta,

zakrije še oči nespočite,

da ne bi bila prizadeta.

Nato odpravi se v javnost,

zlije se z gnečo.

Zanjo to prava je težavnost,

občutek, da je pod vsako lečo.

Nekako prebije se čez dan,

v mislih že odsotna.

Vsak izdih je hladan,

ko tako je že slabotna.

Prižge še tisto cigareto,

da dobi energijo.

Vse bilo ji je odvzeto,

po bledih licih solze plazijo.

Zvečer postane ji najhuje,

ko ima se za nič vreden stvor.

Svoje misli zapisuje,

kakšen vpliv ima nadzor. 

Amoris