Usedlina

Izginjaš v usedlini svoje nemoči

in ne zavedaš se, da nisi ta,

ki vsako jutro vstaja,

pred ogledalom postoji,

nervozno ureja osivele kodre,

se zastrmi le tu in tam še

v neke modre,

napol priprte, rjave oči,

ki nikdar niso bile modre.

Le želje so spreminjale jim barvo,

tako kot vse kar si si umišljala, da si.

Nisi bila.

Potem posedaš z jutrom,

skušaš z njim kramljati,

postrežeš kavo mu,

kot dobra mati ...

Pogled, ki zdavnaj že pozabil je

kako se boža,

nemirno poplesava v zgodnje ure.

Ostani še, popij do konca kavo!

Tako sem sama, mu šepečeš, spet koketa,

a jutra, veš, niso več takšna kot takrat,

ko vanje je mladost bila ujeta.

In od nekod pripluje tisti gnev in smrad,

ki bolj in bolj v tvojih urah gnezdi ...

 

Oprosti, da zrcalim te v tej sliki.

V vijugah in meandrih moji liki

pač včasih najdejo spet pot domov.

 

A ko dosežeš dno poti ni več navzdol.

 

 

 

 

 

 

Brezinbor

Komentiranje je zaprto!

Brezinbor
Napisal/a: Brezinbor

Pesmi

  • 20. 05. 2022 ob 08:50
  • Prebrano 105 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica