Ista misel vsako jutro čaka,
da iz sanj zbudi me vsa enaka,
taka, ki oči s solzo umije,
da pogledu v svet svetlobo skrije,
kar naenkrat več te tukaj ni,
res prekleto zate me skrbi.
Kje si zdaj in kje nocoj zaspiš?
Drhtiš. Ali se tako le zdiš?
Ne upam več, da k meni vrneš se,
a vedi, da bom večno ljubil te,
čeprav ljubezni več ne vračaš mi,
v mojem srcu boš za vedno ti.
... romantično ... žalostno ... in kot da sem jo že brala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: VonMann
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!