Včasih več ne gre naprej, ko izgubljam glavo,

se ne bojim, ko spet pozabljam tvojo slavo,

v pesmih iščem jo, a tamle več je ni,

zapišem misli v pesem, kjer glavna misel si,

edina sreča moja, edini moj si up,

ko upam pozno v noč, prevesi se v obup.

Zdaj pišem pesem ti na hvalo, saj ne spim,

v zadnji solzi te ljubezni dušo napojim,

a duša se ne hrani, sama spet ječi,

ko moje srce potoži, da tega ne zdrži.

Šepeta a hkrati na ves glas se joče,

misel dušo ubija, več ne ve kaj hoče.

VonMann