Bik Panádo za ogrado
grmje muli listje puli,
tam kraj póta, stran od plota,
raste gosta travica.

Iznenada jih zagleda:
sveže, sočne, bilke močne,
v celih šopih, zelenečih.
Takšne bik najrajši ima.

Ampak...

Vrat izteza, se napreza,
ne doseže v šopke sveže.
V zemljo koplje, dela luknje,
a ograda nima dna.

Preučuje in modruje.
Tolče, suva, maje, ruva.
Ta Lesnjačna je premočna!
Je ne more zbit' na tla.

Premišljuje, ogleduje,
ne ve, kaj bi. Kaj naj stori?
Kdo noge ima, kot kravica,
hodi le na prsta dva?

In...

Ga prešine: "Balerine!
One znajo čez ograjo!
Poskočijo, kot piš lahno.
Naj poskusim skočit tja?"

Za metrov pet gre po zalet.
Kot blisk zdrvi, da kar grmi.
Se koj odrine, k višku šine,
vzlet blesti. Pod njim so tla.

Aha!

Zdaj Panádo pred ogrado
tam pristane, k mal'ci plane.
Vztrajnost služi Nemehkuži:
Vsak oreh trd rešitev ima!

Maša GL