Še spita v hiši sreče.

Odprta so vsa vrata,

se skrije kupček blata,

med njune misli speče.

Tam stekle so lisice,

v bližini ni več časa,

ju v prazno smer odnaša,

kričijo mrtve ptice.

Nasedla sta na skalo

sesirjena kot skuta.

Viharno morje buta.

Kje moč je za obalo?

Ne, v kavi ni rešitve,

zdravnik je brez zdravila,

nič ne pomaga sila,

ne prošnje, ne molitve,

stokanje in jokanje,

oziranje v včeraj,

zaklinjanje v zmeraj.

Kopnijo stare sanje.

Je skrita pot v goščave,

globoko not med trne.

Počasi dih se vrne,

zeli sta našla prave.

nada pecavar