Tik pred polnočjo 

prižgem cigareto.

Sedim v tišini

in le črički motijo tišino noči.

Ura odbije polnoč,

zaslišim ognjemet.

In nekje v daljavi

zaslišim melodijo balade.

Balada, ki opeva 

ljubezen, 

srečo,

toplino.

A jaz sedim sam. 

Popolnoma sam 

z cigareto v roki,

ki dvovoli dimu, da prosto pobegne.

Vprašam se zakaj?

Zakaj mi je cigaret kot dvojnik?

Zakaj sem vsem pustil oditi?

Kot cigaret bom

počasi ugasnil

in z mano bo ugasnila tudi misel,

da sem breme celemu svetu.

VonMann