Poletje je na loki.
Žarita kot dva maka.
večer ju nemo čaka,
tako deviški boki.
Pogledi so medeni.
Diši po koži trava,
izgublja se narava
v meglici tihi, leni.
Razpreta željna krila
tja daleč, tja v višave …
Izbruh neznane lave
podžiga vroča sila.
Nebo prižiga sveče,
počasi plapolajo.
Ko noč zardi tam v zarjo,
še spita v hiši sreče.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!