Pujsku Gogcu res je vroče,
osvežitve prave hoče.
Lužo najde posušeno,
v njej se skopal bi pošteno,
a, glej, vode niti malo,
da bi se v njo sesti dalo.

Dober, brž, načrt ustvari:
koplje, grebe in rovari,
plitko jamo si izrije,
vodo hladno v njo nalije.
Lepa mlaka je nastala,
v senčki osvežitve dala.

Goska Rozka belo-siva,
vedno glasna in igriva,
k mlaki prigoslja kraj štora,
vpraša: "Bo za dva prostora?"
Pujsek gleda, nič ne melje,
v družbo vabi jo, v veselje.

Račka Dodka, pisanica,
mirna, uglajena ptica,
k vodi priraca, mamljivi,
njej najljubši, njej igrivi.
Vabljena je, da pridruži
se hlajenju v blatni luži.

Koklja Kokolina k mlaki
pride s hitrimi koraki.
Pujska Gogca milo gleda,
Gosko Rozko milo gleda.
Račko Dodko k sebi kliče,
saj še njo tja v vodo miče.

Voda v mlaki je globoka.
Za kokoško pregloboka,
saj kokoška ne zna plavat,
da b' se z njimi šla zabavat.
Smelo v plitvo vodo stopi,
s krili čofne, vse poškrópi.

Maša GL